kaminska peč 2

Eden izmed večjih problemov tistega dela človeštva, ki je živelo dovolj visoko v severni in južni hemisferi zemlje, da je njihovo življenjsko okolje vsako leto zajel hud mraz, je bil v tem, kako pozimi ohraniti tistega nekaj malega toplote, kolikor so jo utegnili proizvesti. Toploto so proizvajala človeška telesa in ljudje so jo poskušali čim več obdržati v sebi s tem, da so okoli sebe navlekli čim več karseda dobro izolativnih oblačil, ki so preprečevala, da bi preveč toplote prešlo v okolje. 

Drugi način proizvajanja toplote je bilo največkrat kurjenje lesa. Ko so se ljudje naučili zakuriti ogenj, se je naenkrat bistveno povečala njihova zmožnost preživetja mrzle zime. Kmalu pa so ugotovili, da tudi odprt ogenj svojo toploto zelo hitro izgubi v okolje, zato so z njim naredili enako kot s svojimi telesi. Oblekli so ga v izolativne materiale – v najpreprostejše, kar so jih našli, a vendarle učinkovite: kamenje, sušena glina in zrak. Tako je nastala kaminska peč, ki je odslej predstavljala najpomembnejši del njihovih domovanj. 

Ena izmed alternativ so toplozračne peči

Kaminska peč je že odkar se gradijo hiše stala v osrednjem delu doma in ljudem pomagala preživeti hude zime. Dandanes, ko gradimo veliko večje hiše kot nekdaj, običajno ni dovolj le preprosta peč sredi hiše, pač pa je treba toploto ponesti širše po hiši, da bi ogreli še bolj oddaljene prostore. To običajno storimo z cevmi in radiatorji, manj popularne, a vendarle učinkovite za to nalogo pa so tudi toplozračne peči. Te namesto vroče vode po hiši s pomočjo posebnih zračnikov širijo vroči zrak, ki lahko ogreva tudi oddaljene prostore. Toplozračne peči ne vidimo prav pogosto, vendar pa v zadnjem času pridobivajo na priljubljenosti, saj je njihovo delovanje precej preprosto: vroč zrak uporablja lasten vzgon, da se širi po dvigajočih se zračnikih, ko se ohladi, pa se spusti spet nazaj do peči.