Tehnologija lepljenja lesa skozi zgodovino

Dolga tisočletja so les za konstrukcijske namene (sploh les večjih dimenzij za skeletne hiše) spajali le z mehanskimi načini. Na začetku so bili to utori v lesu in zatiči, veliko se je les tudi povezovalo z vrvmi. Z razvojem obdelovanja kovin pa so začeli les tudi zbijati skupaj, pa naj si bo z žeblji ali spojnimi elementi drugačnih oblik. Železni členi za povezovanje so zelo močni in obstojni in so hitro postali glavni način povezovanja lesa, tako pa so se odprle možnosti za gradnjo skeletne hiše iz lesa. Skeletne hiše imajo celotno obremenitev postavljeno na stebrne predele, stene pa ne prenašajo teže, zato so lahko zelo lahke, hkrati pa hitro postavljene.

Že vseskozi pa se je pojavljala možnost spajanja lesa s pomočjo kemijskih reakcij. Temu načinu pravimo lepljenje lesa, mediju pa lepilo. Lepljenje s smolo je znano že iz davne preteklosti, vendar v naravi ni moč najti smole, ki bi bila hkrati dovolj močno lepilo za uporabo v elementih, ki prenašajo velike sile. Se je pa smola že kmalu začela uporabljati kot lepilo za manjše lesene izdelke, še bolj pa kot premaz in tesnilo pri lesenem ladjevju. Še boljši kot rastlinske smole pa je živalski klej. To je lepilo, ki ga pridobivamo iz klavniških odpadkov – zlasti kit in ligamentov. Klej je precej spodobno lepilo in je bilo veliko časa v splošni uporabi, dokler ga niso v 20. stoletju izpodrinila sintetična lepila. Še vedno pa se veliko uporablja za izdelavo godal in finega pohištva.

Tehnologija lepljenja lesa je napredovala do te mere, da danes lepljen les predstavlja že več kot polovico konstrukcijskega lesa, iz katerega nastajajo leseni nadstreški in druge konstrukcije. Leseni nadstreški so sploh ena najbolj vidnih uporab lepljenega lesa. V večini primerov imajo namreč leseni nadstreški vidne konstrukcijske elemente na zunanji strani, ki so največkrat iz lepljenega lesa.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *